Informacije Tema meseca Vreme Dogodki
Top doživetja
x

Industrijska dediščina Vipavske doline

Industrijska dediščina pripoveduje zgodbo o življenju, razvoju, vrednotah, ki so oblikovali našo zgodovino in identiteto skozi čas, predvsem čas 20. stoletja, ko se je tradicionalna ruralna kultura preoblikovala v delavsko kulturo. Zaznamujejo jo značilna arhitektura tovarniških poslopij in delavskih stanovanj ter izdelki, še danes prepoznavni po posameznih tovarnah in oblikovalcih. Dediščino delavske kulture lahko danes razumemo kot vrsto vrednot, ki so se oblikovale skozi čas industrijske revolucije, kapitalističnega sistema in različnih političnih režimov – vrednote, kot so solidarnost, sindikalno delovanje, prijazno okolje za ženske, osemurni delavnik, pravica do dela in polna zaposlenost ter pravica do počitka in dopusta … in mnoge v današnjem svetu pospešeno izginjajo.

Razvoju industrializacije v Vipavski dolini je temelje postavilo znanje izkoriščanja vodne sile za mline, žage, kovačije in fužine že od srednjega veka dalje.

V Vipavski dolini so glavno energetsko preskrbo zagotavljali številni vodotoki, med katerimi velja omeniti potok Lokavšček ter reki Vipava in Hubelj. Ob zgornjem toku Hublja so že v 16. stoletju zgradili dva plavža za taljenje železove rude, iz katerih se je sčasoma razvil obsežen kompleks z žago, kovačijo, livarno, valjarno, skladišči in upravno stavbo. Kasneje so se s predelave železa preusmerili na baker, z delovanjem pa so v fužinah prenehali pred prvo svetovno vojno. Danes so obnovljeni plavži in ruševine nekdanjih stavb z razlago na razstavnih tablah zanimiva turistična točka industrijske dediščine fužin in življenja fužinarjev in kovačev.

Poleg fužin so se v 19. stoletju ob Hublju razvili še drugi obrati, od katerih se danes žal ni ohranilo veliko. Tu so delovali žaga, mlin za čreslo in barvilo ter izdelovalnica testenin, ki so bili v lasti družine Nussbaum. V Palah sta delovala Rietterjeva pivovarna in mehanični mlin, v njuni neposredni bližini pa za kratek čas tudi papirnica, ki je sredi 18. stoletja zaposlovala od 25–30 ljudi. Med velikimi mlini velja poleg Rietterjevega omeniti Jochmannov mlin na Hublju, ki je bil takrat eden večjih valjčnih mlinov v avstro-ogrski državi in katerega deli stavbe so vidni še danes, ter mlin v Peklu pri Dornberku z arhitekturno podobo in notranjo opremo iz 18. stoletja. Pozabiti ne gre tudi mnogih kovačij in žag ob Lokavščku in Vipavi, kot sta bili kovačija v Lokavcu in Kobejeva oziroma Rizzatijeva žaga v Ajdovščini iz začetka 20. stoletja.

Začetki pravega industrijskega razvoja in večjih industrijskih obratov so povezani s svilarstvom na Goriškem.

Že leta 1728 je bila zgrajena prva državna »fabrika«, tovarna za predelavo svile, predilnica in tkalnica v Fari (danes italijansko mesto Farra d’Isonzo). Delavci so v okviru tovarne živeli in delali po posebej zapisanih pravilih po 12–14 ur na dan. Svilarstvo in svilogojstvo sta se še posebej razvila po vladnem patentu Marije Terezije iz leta 1764, ki je razglasil pravico do svobodne zasaditve murv in gojenja sviloprejk, kmetom pa so celo razdeljevali sadike murve. Že v začetku 19. stoletja se je v Vipavski dolini razvila tudi industrija predelave bombaža, ki so ga v avstro-ogrsko državo uvažali skupaj z drugim kolonialnim blagom prek tržaškega pristanišča. Tako je z letom 1828 pričela delovati tovarna bombaža – strojna predilnica in tkalnica v Ajdovščini, ki je zaposlovala tudi prek 300 delavcev, moških, žensk in otrok, starih od 9 do 14 let, ki so delali tudi po 13 ur in pol na dan.

Največji industrijski kompleks na Goriškem je bil v lasti družine Ritter. Sprva je družina pričela s predelavo kolonialnega sladkorja, nato so v Stračicah na obrobju Gorice zgradili še hidravlični mlin na Soči, predilnico bombaža in predelovalnico svilenih odpadkov. V bližini industrijskega kompleksa v Stračicah, na nasprotni strani Soče pa je v Podgori zrasla še Ascolijeva tovarna pisalnega in zavojnega papirja.

Vrsta drugih obrtnih panog, razvitih po posameznih krajih v 19. in 20. stoletju je botrovala kasnejšemu razvoju industrije v Vipavski dolini. Tako se je na podlagi mizarstva razvila lesna industrija v Solkanu, opekarstvo v Biljah in na Goriškem, zidarstvo v Renčah je bilo podlaga za opekarsko in gradbeno industrijo. V zgornji Vipavski dolini sta v povojnem času Ajdovščina in Vipava postali industrijski središči z razvojem kovinskih, živilskih, lesnih, tekstilnih in gradbenih tovarn. V Ajdovščini se je na podlagi tekstilne tradicije razvila Tekstilna tovarna Ajdovščina, na osnovi mlinarstva Mlinsko podjetje Ajdovščina oziroma današnji Mlinotest, iz Rizzatijeve žage Lesno industrijsko podjetje Lipa Ajdovščina. V Podnanosu je delovala leta 1911 ustanovljena Mlekarna, ki je bila v osemdesetih letih opuščena zaradi izgradnje nove tovarne za polnjenje mleka in predelavo mleka v mlečne izdelke. Ta se je leta 1990 združila z vinsko kletjo Agroind Vipava. Poleg omenjenih so se razvila še številna druga podjetja, kot je bilo Pokrajinsko podjetje za izvoz in pridelavo sadja, ki ga danes poznamo pod imenom Fructal, Pokrajinsko gradbeno podjetje Primorje s sedežem v Vipavi in kasnejše Primorje Ajdovščina, Industrijska konfekcija IKA, Splošno kovinsko podjetje Ajdovščina in druge.

Podjetja so po drugi svetovni vojni sprva začela s skromno proizvodnjo, vendar so se že v naslednjih desetletjih s hitrim gospodarskim vzponom razvila v uspešna podjetja tako v slovenskem kot v jugoslovanskem prostoru. V petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja je industrija postala vodilna gospodarska dejavnost, k čemur so jo spodbudile spremembe v gospodarskem sistemu, posodabljanje industrijskih obratov in družbena podpora. Na ta način sta rasla zaposlovanje in življenjski standard prebivalstva v dolini. V drugi polovici 20. stoletja so tako »fabrike« postale pojem za tovarne, ki niso bile le gospodarski obrati. Zaposlenim so nudile tudi zdravstveno in socialno varstvo, izobraževanja, delavska stanovanja, skrbele so za kulturno življenje zaposlenih in organizirale razne športne aktivnosti, skratka vključevale so se v življenje krajev in ljudi ter narekovala vrednote o skupni identiteti in pripadnosti.

Prehod v nov, kapitalistični družbeni sistem in tržno gospodarstvo je za mnoga podjetja in tovarne pomenil zmanjšanje njihove proizvodnje. Nekatera so prenehala delovati, druga so se lastniško prestrukturirala in danes delujejo uspešno, razvila so se tudi mnoga druga, ravno tako uspešna podjetja. Vrednote prejšnjega sistema pa so počasi šle v pozabo. Ostali so še mnogi lepi spomini in arhitekturna dediščina, ki še danes priča o bogati industriji.

mag. Inga Miklavčič Brezigar, dr. Ines Beguš, Goriški muzej
www.goriskimuzej.si