Iz doline na planoto

Svet pobočnih procesov in kraških pojavov

Na severnem in vzhodnem robu Vipavske doline se dvigajo slikovite strme, pretežno apnenčaste stene južnih obronkov Trnovskega gozda ter južnih in zahodnih obronkov Nanosa. Zaradi naravne ohranjenosti, številnih geomorfoloških, geoloških znamenitosti in botaničnih posebnosti sta območji naša naravna dediščina in zavarovani kot krajinski park.

Številne planinske in druge poti vodijo iz vasi v dolini, preko z gruščem prekritih pobočij in strmih sten, na rob doline, na rob Trnovske in Nanoške planote, ki ga krasijo markantni vrhovi kot so Čaven (1186 m), Kucelj (1237 m), Otliški Maj (847 m), Kovk (963 m), Pleša (1262m) ... Premagovanje tudi do tisoč metrov višinske razlike je naporno, a ves trud je poplačan z izjemnimi razgledi, ki se nam pri vzponu odpirajo na Vipavsko dolino. Posebej v pomladnem času pa lahko uživamo ob pogledu na pisan rastlinski in živalski svet.

Pobočja in skalnat svet so tudi prava učilnica v naravi za spoznavanje pobočnih procesov in kraških pojavov. Pobočni procesi, ki so posledica geološke zgradbe, oblikovanosti površja ter močnega mehanskega in kemičnega preperevanje kamnin v različnih klimatskih razmerah, so bili in so še danes na tem območju zelo intenzivni. Daleč najizrazitejše je bilo mehansko razpadanje in podiranje karbonatnih kamnin ob koncu ledene dobe. Z razpadanjem kamnin in njihovim drsenjem nižje v dolino so nastale ogromne količine pobočnega grušča, ki prekriva pobočja pod strmimi stenami. Marsikje je grušč sprijet v brečo. Pogled pritegnejo številne posamične večje skale in tudi do več sto metrski bloki, ki so se odlomili, skotalili ali zdrsnili s skalnega roba v dolino. Tak primer so Mala Gora, od daleč vidnin Vitovski podor med Velikim robom in Vitovskim hribom, Gradišče, Visoko in številni drugi bloki.

Z raziskavami, predvsem med gradnjo avtoceste na pobočju Nanosa in tudi v dolini, so ugotovili, da je na tem območju tudi veliko fosilnih plazov. Izjemen primer je fosilni plaz Selo, ki se je pred več kot 42.000 leti sprožil s pobočja in prekril širše območje, kjer stojijo danes vasi Selo, Črniče in Batuje, z okoli 150 milijoni kubičnih metrov grušča. Da so plazovi stalnica v tem prostoru in je območje med najbolj plazovitimi v Sloveniji, pričajo tudi številni aktivni procesi plazenja in plazovi, kot so na primer plaz Slano blato, plaz v Šmihelu, plaz Stogovce nad Lokavcem in plaz Znosence pod Colom.

Kamnit, pretežno gozdnat svet Trnovske planote in Nanosa, ki se dviga nad dolino, nima površinskih vod in je zakrasel. Za območje so značilni številni kraški pojavi. Prvi razlog za njihov nastanek so kamnine. Območje gradijo pretežno karbonatne kamnine (apnenci, dolomiti) mezozojske starosti, to je starosti od 100 do 220 milijonov let, ki so nastajale v nekdanjem morju. O tem pričajo številni fosilni ostanki školjk, polžev, koral, spongij, morskih ježkov in drugih organizmov, ki jih najdemo v kamninah. Na Gori, v Trnovskem gozdu in na Nanosu je znanih veliko nahajališč fosilov. Med strokovnjaki so še posebej znana in pomembna bogata nahajališča dobro ohranjenih fosilnih koral in spongij v jurskem grebenskem apnencu, ki gradi velik del Trnovskega gozda. Le malokdo ve, da se je pred 150 milijoni leti, v 10–20 kilometrov širokem pasu od Soške doline, preko Trnovskega gozda do Bele Krajine in naprej v Hrvaško, Bosno in Črno goro, raztezal koralni greben, podoben današnjemu Velikemu bariernemu grebenu v Avstraliji (Goričan, 2010). Skozi geološko zgodovino so se morja umikala, ozemlje se je zaradi nevidnih sil v notranjosti zemlje dvigalo, spuščalo, narivalo, prelamljalo, gubalo in nastale so gore, hribi in doline kot jih poznamo danes. Sliši se enostavno, čeprav ni, saj gre za prepletanje številnih dejavnikov in procesov skozi dolgo geološko zgodovino. Stene južnih obronkov Trnovskega gozda in Nanosa, kot so danes, predstavljajo rob nariva t. i. Trnovskega in Hrušiškega pokrova, pri čemer je Nanos narinjena in prevrnjena guba.

Na površini so bili in so apnenci izpostavljeni različnim vremenskim vplivom. Njihova pomembna lastnost je, da so topni v kisli vodi. Padavinska voda jih zato raztaplja in na površini ter tudi globoko pod njo ustvarja zanimive oblike, kraške pojave, ki jih lahko opazujemo in proučujemo na Trnovski planoti in Nanosu ter povsod tam, kjer je kamnina apnenec. Tisti kraški pojavi, ki po svojih lastnostih izstopajo, so določeni za naravno dediščino oziroma naravno vrednoto, nekateri pa so tudi zavarovani kot naravni spomenik.

Pogoste površinske kraške oblike so škavnice, ovalne vdolbine v skali, velike od nekaj centimetrov do preko enega metra. Te nastajajo s korozijo mirujoče vode, ki se v vdolbinah nabere po padavinah. Na Križni gori nad Ajdovščino najdemo največjo škavnico v Sloveniji, Orjaško škavnico, ki je dolga preko deset metrov in široka približno pet metrov. Med najbolj drobne površinske kraške pojave spadajo žlebiči, žlebovom podobne vzporedne podolgovate vdolbine, ki jih je izdolbla voda, ko je tekla po kamnini v smeri največjega strmca. Podobne, vendar večje so škraplje, ki nastanejo zaradi hitrejšega raztapljanja kamnine vzdolž razpok ali drugih ploskev manjše odpornosti v kamnini. Izjemno lepo razvite škraplje lahko vidimo ob glavni cesti med Gozdom in Kovkom, pod Sinjim vrhom. Tu so na večji površini vidni debeli skladi svetlega apnenca, ki so razdeljeni z globokimi škrapljami in tudi žlebiči, ki ustvarjajo lep mikrokraški relief.

Med najbolj slikovite in zanimive kraške oblike območja zagotovo spada Otliško okno, ki ga z doline vidimo kot luknjo v steni, s severne strani pa se skozenj odpira nenavaden pogled na Vipavsko dolino. Po oknu, imenovanem Luknja ali Otlica (Votlica), je dobila ime vas Otlica, od koder je do okna prijeten sprehod. Do Otliškega okna nas pripelje tudi Pot po robu, pot od Predmeje do Cola, s čudovitimi travniki in razgledi na Vipavsko dolino, Kras in morje. Otliško okno je pokončne lečaste oblike, visoko okoli deset metrov in široko do šest metrov. Po legendi naj bi ga naredil hudič s svojim rogom. Strokovnjaki to razlagajo kot odprtino, naravni most, ki je nastal ob močnem tektonskem prelomu, ki ga lahko v steni nad odprtino tudi lepo vidimo. Zaradi sil ob prelomu kamnina popoka in izgubi svojo trdnost, zato je podvržena hitrejšemu preperevanju, spiranju in odnašanju, kar je omogočilo nastanek naravnega okna ali mosta. Kakih dvajset metrov pod velikim Otliškim oknom je še eno podobno oblikovano, a veliko manjše (visoko 4 m, široko 2 m) okno, ki je očem bolj skrito in zato tudi manj poznano. V svetlo sivem jurskem apnencu, v katerem sta okni nastali, najdemo tudi fosilne ostanke koral in spongij.

Značilna in pogosta kraška oblika na Trnovski planoti in Nanosu so kraške kotanje različnih oblik in velikosti, med katerimi prevladujejo vrtače. Obsežne, zaprte kotanje nepravilnih oblik z razčlenjenim, delno uravnanim dnom, ki jih strokovnjaki opredeljujejo kot uvale, v osrednjem delu Trnovskega gozda domačini imenujejo lazne. Poznane so Mala in Velika lazna, Avška lazna, Krnica in Smrečje. Najgloblje kraške kotanje s strmimi pobočji in nepravilnim obodom domačini imenujejo drage. V času ledene dobe so pomembno vlogo pri njihovem oblikovanju igrali ledeniki. V skrajnem severozahodnem delu Golakov je Mrzla draga, proti jugovzhodu pa si sledijo Mojska, Smrekova in Črna draga. Zaradi večjih dimenzij se v njihovem dnu zadržuje hladen zrak, zaradi česar pride do temperaturnega in vegetacijskega obrata oziroma nastanka mrazišč. Najbolj znano in največje mrazišče je Smrekova draga. Ostale večje kraške globeli, ki jih imenujemo konte, so značilne predvsem za greben Golakov in višje predele Čavna (Kodelja, 2013). Njihova pobočja so strma in skalnata, na živo skalni podlagi pa so pogosti kotliči in kotličaste vrtače.

Voda, ki pronica skozi prepustne kamnine, širi razpoke in ustvarja tudi privlačen podzemni svet krasa z jamami in brezni. Na območju Trnovskega gozda in Nanosa prevladujejo brezna, vodoravnih jam je malo. Severovzhodno od Predmeje je bila odkrita najgloblja jama v Sloveniji, ki ni v Alpah, globoka 884 metrov. Posebnost med jamami v Trnovskem gozdu in na Nanosu so ledene jame, v katerih se celo leto zadržuje sneg ali led. Najbolj znana je Velika ledena jama v Paradani. Znana je tudi po tem, da so tu ob koncu 19. stoletja izrezovali kose ledu in ga z vozovi vozili na prodaj v Gorico ali Trst.

Tanja Lukežič, univ. dipl. inž. geol.
Zavod RS za varstvo narave, Območna enota Nova Gorica