Vabljivo. Vse leto.
Prvi vtis, ki ga popotnik dobi, ko vstopi v Vipavsko dolino, je občutek spokojnosti. Dolina je vse leto zelena, na eni strani jo varujejo pobočja visokih planot, na drugi strani jo mehkobno obdajajo nizki griči. Okrog številnih cerkvenih zvonikov se stiskajo majhne vipavske vasi. Večja naselja so redka in ne motijo lepih vedut vipavskega podeželja.
Na zahodu se dolina odpre v čezmejno Goriško ravnico. Nova Gorica in Gorica, ki po burni zgodovini danes živita brez meje kot edinstveno somestje, podeželsko idilo zaokrožita s srednjeevropskim utripom in pridihom Mediterana.
Skozi Vipavsko dolino in Goriško so od nekdaj potekale pomembne prometne poti. Od konca prvega tisočletja, ko so se tu naselili Slovani, je dežela svojevrstno stičišče kultur. Številni gradovi, dvorci in cerkve pričajo o razgibanem in bogatem življenju v teh krajih, ki jih je narava obdarila s številnimi vodnimi izviri, lepotami kraškega sveta, milim podnebjem pa tudi zelo močnim vetrom, burjo.
