Skrbniki dediščine

Skozi stoletja so samostani s svojo posvečenostjo, bogatim znanjem in izjemno skrbnostjo ohranili neprecenljiv del kulturno zgodovinske dediščine Vipavske doline. 

Kapucinski samostan v Vipavskem Križu

Samostan so poleg gradu Vipavski Križ v istoimenskem srednjeveškem mestecu leta 1637 zgradili grofje Attems. Vse od takrat v samostanu skorajda neprekinjeno živijo in delujejo kapucini, ki so v Vipavskem Križu pustili izjemen pečat. Samostan slovi po dragoceni knjižnici, ki hrani 25000 knjig, med njimi kar 2000 knjig, tiskanih med leti 1510 in 1800. Najdragocenejši primerek je rokopisni kodeks – molitvenik iz 15. stoletja, pisan v gotski minuskuli in okrašen z bogatimi iluminacijami in inicialkami. Knjižnica med mnogimi dragocenostmi hrani tudi pet knjig Svetega priročnika rojaka kapucina Janeza Svetokriškega, slovitega baročnega pridigarja. V samostanu in njegovi cerkvi so ohranjene številne likovne umetnine, med katerimi posebej izstopa velika baročna slika Slava Svete Trojice, ki jo je leta 1668 naslikal kapucinski brat Oswald in predstavlja eno največjih in najlepših slik na platnu na Slovenskem. Ogled bogate knjižnice in umetnin je možen po predhodnem dogovoru.

Informacije in vodeni ogledi
TIC Ajdovščina in www.vipavskikriz.si 

Frančiškanski samostan Kostanjevica v Novi Gorici

Na Kostanjevici, prijaznem griču nad Gorico, je poleg obstoječe kapele grof Matija Thurn sezidal majhen samostan, ki ga je skupaj s cerkvico leta 1649 izročil redovnikom karmeličanom. Karmeličani so samostan občutno povečali. Leta 1811 je bila Kostanjevica dodeljena v varstvo frančiškanom, ki jo upravljajo še danes. V 1. svetovni vojni sta bila cerkev in samostan zelo poškodovana, velik del bogate zbirke umetnin je bil uničen. Rešili so nekaj izjemno dragocenih slik, ki krasijo današnji samostan.

K izjemnemu kulturno zgodovinskemu pomenu Kostanjevice veliko prispeva grobnica Burbonov, v kateri so pokopani zadnji potomci te francoske kraljeve rodbine. Odstavljeni francoski kralj Karel X. Burbonski se je leta 1836 z družino zatekel v Gorico, kjer je kmalu zatem tudi umrl. V grobnici pod oltarjem samostanske cerkve so v kamnitih sarkofagih razen njegove žene, ki je pokopana v Gradcu, pokopani vsi zadnji člani dinastije.

Med največje dragocenosti samostana sodi Škrabčeva knjižnica, imenovana po patru Stanislavu Škrabcu, največjem slovenskem jezikoslovcu, ki je na Kostanjevici živel več kot 40 let. Nastala je, ko so na Kostanjevico prenesli bogato svetogorsko knjižnico, ki je hranila dragocene tiske od 16. stoletja dalje. Danes hrani približno 10000 knjig in tudi 30 prvotiskov (inkunabul), med katerimi je najstarejši iz leta 1476. Ena najpomembnejše dragocenosti knjižnice je slovnica Adama Bohoriča, v latinščini napisane Arcticae horulae succisivae (Zimske urice, 1584), ki ji dodatno vrednost daje avtorjevo posvetilo. Zaradi dragocenosti je knjižnica od leta 1952 zaščitena kot kulturni spomenik.

Od leta 2004 pa ima samostan na svojem nekdanjem vrtu še eno znamenitost, zbirko vrtnic burbonk, ki je ena najpopolnejših in največjih zbirk vrtnic iz skupine burbonk na svetu.

Informacije
TIC Nova Gorica in www.samostan-kostanjevica.si 

Frančiškanski samostan na Sveti Gori

Slovito romarsko središče Sveta Gora je tesno povezano s frančiškani, ki so bili od tam večkrat pregnani, a so vedno našli pot nazaj. Romarska cerkev je bila v oskrbo frančiškanom prvič dodeljena leta 1565, leta 1786 pa so jo ob reformi Jožefa II. in ukinitvi božje poti morali zapustiti. Božjo pot so sicer kmalu spet obnovili, frančiškani pa so se na Sveto Goro vrnili šele leta 1901. Z njihovo pomočjo je božja pot veliko pridobila na ugledu, toda obdobje vzpona je prekinila 1. svetovna vojna, ki je romarsko središče spremenila v ruševine, frančiškane pa pognala v begunstvo. Vse od takratne povojne obnove, ko so se v obnovljeni samostan najprej naselili italijanski frančiškani, je frančiškanski samostan na Sveti Gori srce tega priljubljenega romarskega središča. V samostanu danes deluje Marijanski muzej, zanimiva muzejska zbirka verskega značaja, ki prikazuje tudi burno zgodovino razvoja romarske poti.

Informacije
TIC Nova Gorica in www.svetagora.si

Samostan lazaristov Mirenski grad

Na griču nad Mirnom, ki se po nekdanjem gradu imenuje Mirenski grad, ob romarski cerkvi Žalostne Matere Božje deluje samostan lazaristov. Marijino cerkev na tem mestu pisni viri prvič omenjajo leta 1392. Znana pod imenom Naša Gospa pod Krasom je bila cerkev do 18. stoletja večkrat temeljito obnovljena. Sedanja cerkvena stavba je bila prvotno zgrajena v drugi polovici 19. stoletja. Med 1. svetovno vojno je bila porušena, zato so jo med leti 1924 in 1927 sezidali povsem na novo. Tudi med 2. svetovno vojno je bila zelo poškodovana Zadnja večja obnova cerkve se je začela leta 1958 in od takrat celotno cerkveno notranjost krasijo freske in kipi Toneta Kralja.

Lazaristi so na Mirenski grad prišli že leta 1913. Od takrat skrbijo za cerkev, na Mirenskem gradu razvijajo priljubljeno romarsko središče in vodijo odmevne družbene projekte.

Informacije
www.mirenski-grad.si