Informacije Tema meseca Vreme Dogodki
Top doživetja
x

Veno Pilon 

Slikar, grafik in fotograf, eden najpomembnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev

˝V dokumentih sem razbral, da sem se rodil v Ajdovščini, in Haidenschaft, in Aidussina, ki leži na temeljih starega rimskega Castra Mutatio. Tam, kjer je vipavska burja zaobrnila rimskim vojščakom kopja, kakor pravi pripovedka; na meji med Vzhodom in Zahodom, na meji primorske province in dežele Kranjske, na prelomu dveh stoletij, ko se je človeški razum začel motorizirati. Učeni horoskopeži so mi povedali, da je bila noč 22. septembra, ko sem zagledal svet, v znamenju Venere – Device, ki je zbledela pred Tehtnico. Tako sem začel živeti pod Čavnom, ko je nad njim in nad Nanosom še krožil dvoglavi orel. Oče in mati se še nista mogla dobro sporazumeti, ker je Menigo prišel iz Furlanije, Urška je pa bila Vipavka in je vsak od njiju govoril po svoje, furlansko in slovensko.˝

S temi besedami začenja Veno Pilon slikovito pripoved o začetkih svojega življenja v avtobiografiji Na robu. Rojen leta 1896, je svoj prvi ustvarjalni vrhunec doživel ravno v Ajdovščini, v rumeni družinski hiši na Prešernovi (nekdaj Cesarski) ulici, kjer je bila tudi pekarna očeta, Furlana in pekovskega mojstra Meniga (Domenica iz Mosse), in Urške Trošt iz Podrage pri Vipavi. V domačiji je odraščal skupaj z bratom Jožefom ter s sestrami Marijo (poročeno Marc), Alojzijo (Bras), Milko (Lenščak) in Justo (Ravbar). Rojen je bil sicer drugje, kot pravi sam, nekje v »gasi pod kolono«, v hiši vinskega trgovca Bolaffia, kjer je na koncu te mračne gase, menda pod figovcem, ob prehodu poletja v jesen zagledal luč sveta.

Veno Pilon velja za enega najpomembnejših slovenskih ekspresionističnih slikarjev, za odličnega fotografa, grafika in risarja, ki je svoj opus ustvarjal polnih šestdeset let.

 

Po končani realki v Gorici leta 1915 je bil vpoklican v vojsko. V Galiciji (današnja Ukrajina) je bil zajet in odpeljan v Rusijo, kjer je doživel oktobrsko revolucijo. V ujetništvu je nastal njegov edinstven opus nežnih in pripovednih akvarelov. 
Po letu 1918 se je vrnil v domovino ter v letih naprej začel s študijem na umetnostni akademiji v Pragi, nadaljeval v Firencah ter na Dunaju. Ko se je leta 1921 vrnil domov v Ajdovščino, je zaradi slabega očetovega zdravja prevzel vodenje pekarne v središču mesta, kjer si je uredil atelje. Dela, ki so nastala v tem obdobju, veljajo za vrh njegovega slikarskega opusa, s katerim je stopil ne le med slovenske, temveč tudi med evropsko prepoznavne umetnike. Slikal je z oljnimi barvami, pred ali po tem pa je motive ponovil tudi v grafiki ali risbi. Nastala so njegova danes najbolj znana in cenjena dela: Moj oče, Kruh (1922), Furlanska delavka (1923), Varja (Rusinja), 1925, ali pa Ajdovščina (1925) in Stara elektrarna na Hublju (1923). Domačo pokrajino (zgornjo Vipavsko dolino), njeno danes žal že propadlo tehniško dediščino (hidroelektrarno, žago, mlin, predilnico) in ljudi je upodabljal v trdi in nazorni surovosti. Upodabljal je motive in osebe, ki jih je poznal in ki so mu bili blizu: strugo Hublja, pogorje Gore, Ajdovščino in njeno slikovito okolico z mestno skalnato „akropolo“ Školom ter Vipavski Križ; motive je iskal tudi v znanem amfiteatru izvirov reke Vipave v Vipavi ... V portretih zasledimo znane osebnosti visokega in srednjega meščanstva v Ajdovščini ter preproste ljudi. Prijateljeval je z dr. Danilom Lokarjem, zdravnikom in kasneje tudi literatom, v svojih še najstniških letih pa je občudovanje in globoka prijateljska vez s slikarjem in predvsem prvim slovenskim lutkarjem in fotografom Milanom Klemenčičem pustila globok pečat in vzor skozi Pilonovo celotno ustvarjalno življenje.

Vmes se je aktivno udeleževal številnih skupinskih razstav ter s svojimi grafikami kot prvi Slovenec nastopil na Beneškem bienalu leta 1924. Pred gledalca je vseskozi postavljal ogledalo njihove in hkrati tudi svoje duše, kar pa večinoma kasneje ni spreminjal, tudi ko se je leta 1928 preselil za štirideset let v Pariz, prestolnico umetnosti in njegovo večno hrepenenje. Zamenjal je le medij, slikarstvo za fotografijo, in v Parizu so med obema svetovnima vojnama, približno deset let po najboljših ajdovskih delih, nastale najboljše fotografije, nekatere datirane v trideseta leta 20. stoletja. V Parizu se je ustalil, v zakonu s Francozinjo Anne-Marie Guichard se jima je rodil sin Dominique. Slednji je kasneje odigral ključno vlogo pri formiranju današnje Pilonove galerije v Ajdovščini.
Zrela leta je Veno Pilon preživel kot Parižan, kjer se je precej ukvarjal s prevajanjem slovenske literature v francoščino. Obvladal je mnogo jezikov, kar kaže na njegovo svetovljansko dušo, saj je v mladosti študijsko prepotoval pol Evrope. Po vojni je Pilon na svojem domu na Montparnassu sprejemal slovenske rojake, intelektualce in umetnike, ki jih je pot zaradi različnih vzrokov vodila v Pariz, in veljal je za neuradnega kulturnega atašeja. Občasno je delal kot organizator razstav, urednik, ilustrator, kot scenograf in igralec pa je znatno prispeval k snemanju prvega slovenskega celovečernega filma Na svoji zemlji. Ustvarjal je tudi poezijo (Orakelj slikarjev (1968)). Po ženini smrti se je kmalu, leta 1968, vrnil v Ajdovščino, kjer je dan po dopolnjenem 74. letu tudi umrl, torej 23. septembra 1970.
 

Le dobra pol leta zatem, 9. aprila 1971, je sin Dominique v pismu, naslovljenem na Občino Ajdovščina, omogočil postavitev temeljev in začetek ustanovitve same zbirke in pozneje Pilonove galerije, ki danes hrani najobsežnejšo zbirko del Vena Pilona.


Pripravila: Tina Ponebšek, direktorica Pilonove galerije

www.venopilon.com